13. oddaja

Dobrodošli v Kopru. Prejšnji večer so moji popotniki v poznih urah prišli iz Trsta in sredi »Capa di Istria« našli prijeten hotel. Jutro trinajstega dne je prineslo odločitev, da ekipo popeljem na morje. V vseh njegovih barvah. Na morje! Na mnogo načinov. Delovno, doživljajsko, dopustniško, razvajajoče, kapitalistično in romantično zaljubljeno!

Ko nam omenijo morje, si vsakdo od nas že slika svoj film. Nekateri – oziroma večina, razume morje kot lenarjenje, žur, zabavo, razvajanje! Dopust. Vse lepo in prav. A ljudem, ki žive ob morju, pomeni ta ista voda popolnoma nekaj drugega. Nekaterim sezonski zaslužek, nekaterim pesniški navdih, nekaterim blago klimo, nekaterim tudi prekleto burjo! Nekaterim delo, nekaterim raziskovanje, mnogim okno v svet. Marsikomu tudi dom. Naprimer mornarjem, ribičem ... in ribam.

... in vsi pomislimo na romantični spanec v zibajoči barki. A ribiči, ki morje poznajo, ga ne vidijo tako. Oni so še vedno pristaši modrosti, ki pravi, da je treba morje hvaliti, a se raje držati kopnega!

Hmmm ... in ob spoznavanju načina gojenja piranskega brancina še zanimivost. Brancini so gojeni sredi Piranskega zaliva. Opazil sem, da nihče od ekipe ni niti omenil meje med Slovenijo in Hrvaško na morju. Kar je bila v tistih dneh tema št. 1! Vsi mediji so bili polni besed o znamenitem sporu v skodelici čaja. A ker moja ekipa že 14 dni ni spremljala medijev, ji ta problematika seveda ni prišla na misel. Ni obstajala! Tako, kot ne obstaja za brancine!

Morda še moj provokativni nasvet!??? Predlagam novo cepljenje za odpornost proti pandemski gripi. Kar predstavlja te dni v medijih temo št. 1. Izklopite televizorje, radije in internet ... se odrecite časopisom … in gripe ne bo več! In ne verjemite naspidiranemu predsedniku vlade, društvu spranih možganov /beri novinarjem/ ministru za zdravje in tudi podkupljenim dohtarjem ... za vsem stoji farmacevtski denar ...

Potrebujemo večje ... ogromne ... soline! Kaj nam v teh norih časih manjka bolj kot nekaj »soli«? Sečoveljske soline so menda najsevernejše mediteranske soline. In kot muzej zanimive celo za turiste iz daljne Kitajske. Zanimivo. Kitajci si na našem morju ogledujejo soline, slovenski gostje pa poležavajo na portoroških pomolih na kitajskih blazinah in brisačah in berejo trač revije. Soline ... jim ne pridejo na pamet!

Ekipo sem nato popeljal iz miru in spokoja morja in solin v vrvež in prestiž našega najbolj znanega obmorskega kraja!

Hotel Palace! Sto let staro gospodstvo, ki simbolizira turizem v Portorožu in turizem nasploh. S svojo zgodovino nam govori sto zgodb. O vzponih in padcih turizma kot zanimivega družbenega fenomena zahodnega sveta.

Ste se kdaj vprašali, čemu smo turisti? Kaj nas žene od doma, da smo skoraj praviloma še srečnejši, ko se vrnemo domov? Zakaj tako preklemano radi poslikamo vse naše turistične podvige, jih posnamemo in nato kažemo svojim znancem in prijateljem?
Kaj si o našem turizmu misli staroselec v Grčiji, Indoneziji ali na Aljaski, ki nekako ne čuti potrebe, da bi zapustil svoj dom?
Kaj bi si taisti trije mislili o bivanju v hotelu tipa Palace? O kromanih kuhinjah, kjer neznani ljudje neznanim ljudem pripravljajo hrano. Pa morda o bivanju v najprestižnejših apartmajih, ki v vsej svoji funkcionalnosti in ugodju ter dizajnerskemu prestižu ne morejo na dolgi rok odtehtati prijaznega stiska roke domačina, ribiča, mornarja, otroka!

Kje je torej smisel turizma, če nam odvzema osnovno - stik z ljudmi, domačini? Čemu služi in kaj je njegova gonilna sila? Nekoč so prvi popotniki potovali skromno. In v pristnem stiku z domačimi ljudmi. Danes se hočemo prepeljati do naše destinacije čim hitreje - z letalom in se nato zabarikadirati v hotelski sobi. Ne plavamo več v morju, ker je nevarno ... bolje in čisteje je v hotelskem bazenu! Bojimo se domačinov, ki so nevarni! Lopovi in tatovi! Zapremo se v ograjo hotela z varnostniki in počutimo se varne. A hoteli so nekakšna uniformirana internacionalna bivalna enota. Zakaj potem sploh potujemo na Niagarske slapove, v Avstralijo ali v Portorož, če smo povsod v sobah in bazenu??? Sem in tja nas z avtobusom odpeljejo na organiziran izlet, ki pa je v glavnem šoping na vnaprej pripravljenih štantih in nekaj ekspresnih fotografij!

Takoj po izkušnji prestižnega Palacea sem se odločil svojo ekipo poslati med romantike, ljubitelje morja, zgodovine ... borce za morje, kot je nekoč bilo!

Škver v Seči je pravi stik. (Wikipedija - škver je manjša obrtna delavnica oziroma ladjedelnica za izdelavo, obnavljanje in vzdrževanje izključno manjših lesenih plovil do 25 ali 26 metrov na tradicionalen, ročni način.) Seveda pa je odločitev posameznika ali se bo odločil za Sečo ali Palace? To je seveda sedaj vprašanje.

... seveda! Buldožer kapitala bo slej ko prej porušil romantični škver, pregnal romantike in sanjače in zgradil nov, lep, varen hotelski kompleks. Da bodo novi in novi turisti iz vsega sveta dobili svoje najljubše uniformirane natakarje in receptorke z internacionalno kuhinjo in nasmeškom na ustnicah!!! Tudi ekipa je začutila to!

Do naslednjič ... razmislimo o turizmu!